Ti, ki bereš ta blog,
ta zapis je kopija novičnika, ki je bil poslan našim prijateljem in simpatizerjem. Ker se vas je kar nekaj odzvalo, da vam je prispevek všeč, ga delim med širšo populacijo. Zavedam se, da v Ribalonu orjemo ledino v slovenskem prostoru, zato je na mestu in prav, da je ta prispevek za spremembo objavljen v slovenščini.
V obdobju ko se bliža prvi sklop strokovnega usposabljanja (še dva tedna!) dobivam veliko vprašanj o tem, v čem je v rešitev usmerjen pristop tako drugačen od ostalih podobnih postmodernih pristopov. Z drugimi besedami – kaj odnesete in pridobite zase, če se odločite udeležiti našega strokovnega usposabljanja in že imate določeno znanje bodisi kot terapevt, kot kovč, kot manager, svetovalec ali kot trener.
Vaša vprašanja so zame zelo dragocena in zelo hvaležna sem vam, da ste me povabili k pisanju tega besedila. S supervizorji smo imeli dolg pogovor o tej temi, ki je odprla več vprašanj, kot odgovorov (kar vsekakor vidimo kot znamenje napredka!).
Poleg prednosti, ki jih v rešitev usmerjen pristop prinaša na splošno (glej zapis o tem »zakaj v rešitev usmerjen pristop?« se strinjam, da je pomembno vedeti tudi, v čem se razlikuje od drugih primerljivih pristopov. Na splošno za v rešitev usmerjen pristop velja, da :
- Za to, da najdemo uporabno rešitev ni nujno poglabljanje v vzroke problema.
- Problem in rešitev med sabo nista nujno neposredno povezana.
- Bolj kot ukvarjanje s problemom je pomembno raziskovati trenutke, ko se problem ne pojavlja.
- Klient (uporabnik, stranka) je ekspert svojega življenja in on/-a je edina, ki lahko oceni ali je nekaj uporabno/deluje ali ne.
- Bolj kot usmerjenost v to, kaj je narobe, je pomembna usmerjenost v to, kaj je prav.
- Klient ima vse potrebne veščine in sposobnosti, da razreši svoj problem in izboljša svojo situacijo.
To je v marsičem podobno tudi nekaterim ostalim postmodernim pristopom, ki so usmerjeni v prihodnost in v posameznikove močne strani in veščine. Kar pa je značilno za SF (angl. Solution Focused) in česar ostali pristopi nimajo izraženega v tolikšni meri, je sledeče (in to načeloma velja tako za terapijo, kovčing, trening in svetovanje):
- Strokovnost terapevta, kovča oz. svetovalca je v tem, da postavlja vprašanja, na katera lahko le klient najde prave odgovore – odgovore, ki so posredno ali neposredno povezani s pozitivno spremembo. To pomeni, da ni nikakršnih predvidevanj o tem kaj je pravi oz. uporaben odgovor (posledično tudi sklepanja o tem ali je odgovor uporaben ali ne, so izključena).
- V rešitev usmerjenem pogovoru terapevt/kovč/svetovalec vodi »od zadaj« (leading from behind), torej ne vodi klienta do določenega cilja, temveč stoji za njim in občasno usmerja.
- Intuicija in hipoteze svetovalca/kovča/terapevta so v procesu irelevantni.
- Običajno v procesu s klientom raziskujemo korake, ki naj bi jih klient naredil za to, da bi se njegova stiska razrešila in da bi čim prej prišel do cilja. Prav tako nas zanima kaj je tisto, kar posameznika ovira pri tem, da bi dosegel željeno spremembo in tudi kaj ga je pripeljalo v situacijo, da se je obrnil na nas. Pri SF ne raziskujemo kaj je posameznika pripeljalo v neželeno situacijo, ne postavljamo ciljev in v procesu ne določamo praktičnih ali logičnih korakov do tega cilja. Namesto tega podrobno raziskujemo in soustvarjamo kontekst, v katerem se pojavijo za klienta uporabne rešitve. Pri tem smo posebej pozorni na sistemski vidik – na posameznikove pomembne druge, ki tvorijo njegov sistem in ki bodo opazili spremembe pri njem. Namesto korakov in ciljev raje iščemo znamenja, ki nam bodo povedala, da smo se premaknili naprej.
Pri postmodernih pristopih se tudi pogosto poudarja, da ne temeljijo na nobenih psiholoških teorijah, vendar to v praksi pogosto ne drži popolnoma, saj se te teorije odražajo implicitno v tezah o tem zakaj se je posameznik v svojem življenju “zataknil” in zakaj ne more naprej (pa naj bo to Enneagram, Myers-Briggs, CBT, TA, psihodinamika, NLP, pozitivna psihologija ali kakršna koli druga teorija oz. definicija). Pri SF verjamemo, da je klient 100% ekspert in izhajamo od tu ter ne uporabljamo nobenih drugih “indikatorjev” ali teorij, na katere se naslanjamo. Keep it smart, simple and sexy bi lahko rekli po domače 🙂
Ker je ves ta opisani koncept in distinkcija zelo spolzek in neoprijemljiv, ga je težko opisati z besedami – zelo enostavno in elegantno pa se razlike da opazovati v praksi. Šele v praksi in skozi prakso se vidi preprostost in unikatnost SF pristopa in v večini primerov ko enkrat poskusimo delati na v rešitev usmerjen način, želimo vedeti več/se naučiti več oziroma spremenimo svoje dosedanje ravnanje. Moja izkušnja je bila, da je bilo branje o v rešitev usmerjenem pristopu (preden sem ga doživela v praksi) sicer všečno in prijetno, ker lepo sovpada z mojimi pogledi, vendar je bilo polno neznank, saj je na trenutke zvenelo celo naivno. Nič pa ni bilo primerljivo s tem, ko sem enkrat pristop videla v praksi. Takrat sem vedela, da je to to in da se tega moram naučiti. Kljub osmim letom prakse dela s študenti (pred srečanjem s SF) in mnogimi opravljenimi treningi in izobraževanji o komunikaciji, poslušanju, načinih svetovanja, ipd., nisem čutila prave povezanosti s sabo in sem se velikokrat srečevala z dilemami, ko sem želela narediti nekaj uporabnega, pa nisem imela dovolj orodij, da bi študentu lahko učinkovito pomagala. Kljub morda osnovnemu poznavanju raznoraznih duševnih motenj in znakov, mi to znanje ni pomagalo pri tem kaj storiti po tem, ko razumeš in prepoznaš, zakaj se nekaj človeku dogaja. SF je to korenito spremenil in zdaj vem, da je ok, da ne vem in znam to uporabiti kot resurs, ki klientu odpre nove možnosti. Seveda ne znam pomagati in ne znam rešiti klientovih stisk. Vendar imam popolno zaupanje, da ima on vse potrebne veščine, da to lahko naredi sam. Zame je razlika očitna in verjamem, da lahko ta znanja in tehnike marsikomu pomagajo, da bo pri svojem delu z ljudmi bolj v pomoč na način, ki opolnomoči.