Ti, ki bereš ta blog,
želim ti en prav lep dan. Morda si na strani prvič, morda jo spremljaš že dlje časa. V kolikor spadaš v drugo skupino veš, da vedno objavljam v angleščini. Pa naj bo danes malo drugače in naj bo drugi dan v študijskem letu zaznamovan s prvim zapisom v mojem materinem jeziku.
Če sem čisto iskrena, se v angleščini počutim bolje kot v slovenščini. Ker sem toliko v tujini in ker imam dnevno stike z mednarodnimi partnerji, velik del časa tudi razmišljam v angleščini. Celo z možem včasih govorim angleško. Vse to pripomore, da so vsi blogovski zapisi napisani v tem jeziku, poleg tega je tako lažje, zaradi načina mojega dela. To seveda ni opravičilo, da ničesar ne napišem v slovenščini, je zgolj pojasnilo. In ker sem prejela kar nekaj pobud, da naj končno napišem kaj tudi v našem jeziku, zdaj čakam, da se posušijo tla po pomivanju in medtem kujem tole besedilo.
Bralci in klienti me občasno sprašujejo tudi zakaj se, kot veliko ljudi moje generacije, ne preselim v tujino. Zakaj se mučim tukaj in zapravljam svoj potencial, saj je tam vendar več možnosti, fleksibilnosti, priložnosti. Seveda imajo prav. Slovenija je, roko na srce, zelo naporna za mlade perspektivne ljudi, sploh tiste, ki želijo ustvarjati. Lansko leto, ko sem bila v Angliji, sem obiskala agencijo, ki zagotavlja podporo študentom pri študiju. Šlo je za multinacionalko s sedežem na Nizozemskem, ki je pokrivala celotni severni del Anglije s svojimi storitvami. Dogovorjeni smo bili za intervju, saj me je za mojo doktorsko disertacijo zanimal njihov način dela in storitve, ki jih nudijo. Ob koncu pogovora sem dobila ponudbo za delo. Ne kakršno koli delo. Šlo je za vodjo oddelka usposabljanja za podporne delavce študentom s posebnimi potrebami na univerzi. Mesto sicer ni bilo razpisano, vendar so v meni po zgolj eni uri pogovora (kjer sem mimogrede jaz bila tista, ki sem vodila intervju) in po mojem življenjepisu videli nekoga, ki bi bil sposoben opravljati takšno delo. V ponudbi niso bili skopi: zelo lepa plača, plačan dopust, bolniška, napredovanje, služben avto. In začela bi lahko, ko bi uspela urediti vse stvari v Sloveniji. Pomagali bi mi tudi pri iskanju stanovanja.
Pomislila bi lahko, da mi je sekira padla v med. Vsekakor je to bila ponudba, kakršne doma nikoli ne bom dobila, poleg tega v Sloveniji tovrstnih storitev sploh še nimamo, da ne omenjam, da bi pri delu verjetno uživala, ker bi počela ravno to, kar mi je takrat bilo v največje veselje. Obenem mi je ponudba laskala, saj sem slišala, da gredo ljudje v tujino s trebuhom za kruhom in zaposlitve ne dobijo zlahka, meni pa so jo ponujali, ko je sploh nisem iskala.
Po dveh ali treh minutah tišine sem se zahvalila in ponudbo odklonila. Odgovor jih je presenetil, očitno so pričakovali navdušenje. Nato so me vprašali ali ponudba zame ni dovolj mikavna in da lahko sama določim pogoje, pa bomo videli ali se lahko pogodimo. Odvrnila sem jim da žal ne, da je ponudba zelo zanimiva, vendar žal ne zame. Na koncu smo si izmenjali kontakte in vljudnostno rekli, da bomo ostali v stiku. Seveda nismo.
Zakaj za vraga sem zavrnila sanjsko službo, ki je (verjetno) obetala uspešno kariero? V agenciji, kjer so bili celo pripravljeni ponuditi možnost določanja pogojev? V državi, ki je moj drugi dom?
Zato, ker imam rada Slovenijo. Ker sem doma tu. In ker želim, da je Slovenija tudi zaradi mene, ki bivam v njej, boljša. O odločitvi sem razmišljala zgolj par minut in moj odgovor je bil dokončen. Kot kaže, sem po svoje izbrala težjo pot, saj bom poskušala dobre prakse, ki sem se jih naučila v tujini, prinašati in vnašati domov. Za vsa moja potovanja, stike in aktivnosti želim, da ima Slovenija in ljudje v njej, nekaj od tega. Ne bom ena izmed tistih, ki se jim reče beg možganov – možgane želim pripeljati k nam! Zakaj? Ker šele po tem, ko sem bila dlje časa v tujini, vidim kaj imamo doma in to neskončno cenim:
- imamo enega najvišjih standardov bivanja (pitna voda, raznolikost pokrajine, majhne razdalje, dobro šolstvo, zadovoljivo zdravstvo, odlična hrana, čist zrak, ipd.).
- ponoči se lahko sprehajam brez skrbi za svojo varnost. Prav tako ponoči ne zaklepam hiše, avtomobila pa skoraj nikoli (tudi podnevi).
- v mestu in na vaseh vidim ljudi, ki si vzamejo čas za kavo. In ki jo spijejo v družbi, ne da bi se pogovarjali izključno o službi, borzi ali politiki.
- otroci se ponekod še prosto igrajo.
- vemo, kaj jemo. Ne maramo pakirane pripravljene hrane. Ni ga čez domač paradižnik z bučnim oljem, zelje in krompir 🙂
- nismo zasvojeni z delom in še vedno prevladuje mnenje, da smo ljudje najpomembnejši. Naša ulica denimo se dnevno pogovarja, sosedje nam pazijo mačka in zalivajo rože kadar nas ni in prinesejo pomaranče, kadar je kdo bolan.
- še je prisotna zdrava pamet. Ljudje še vedo kako nasekati drva, kdaj posaditi kakšno rastlino, kako zamenjati žarnico in zračnico na kolesu.
- ker nas ni malo takih, ki želimo ostati doma in narediti nekaj za našo skupnost v smislu sodelovanja in solidarnosti, ne zgolj tekmovalnosti.
Zato imam rada Slovenijo in zaenkrat ne razmišljam, da bi jo zapustila. Želim pa narediti pozitivno razliko in pustiti pečat v njej ker ne verjamem, da je dežela hlapcev, ki ne znajo drugega kot jamrati in biti zavistni drug drugemu. Seveda bom verjetno vedno uhajala pomalem v tujino. Vendar (upam da vedno) z namenom priti nazaj bogatejša za nekaj, kar lahko delim z ljudmi, ki bivamo tukaj.
V kolikor deliva podobno stališče se poveživa in skupaj ustvariva nekaj, kar bo imelo dodano vrednost. Zate, zame in za nas.
Trackbacks/Pingbacks